Revija Golias se je odločila, da bo na svoj način proslavila 1700. obletnico Nicejskega koncila. V nadaljevanju je razmišljanje patra Nicolasa Cadieta, FSSPX, ki je te dni z mladino v Dalmaciji.
V članku, objavljenem v reviji Golias 23. julija 2025 [1], Paul Fleuret deli svoje misli med petjem veroizpovedi lani ob božiču. Misterij učlovečenja, kot je formuliran v nicejski veroizpovedi, je nerazumljiv; v vsakem primeru je nemogoče, da bi vero katoličanov 21. stoletja formulirali z besedilom iz 4. stoletja. Poleg tega je bila njegova formulacija vsiljena s strani cesarja Konstantina, kar predstavlja poseg v sekularizem.
Posledica? Razpad verske prakse. Kajti, kot vsi vemo, če ljudje ne prakticirajo več, je to zato, ker se oklepajo nicejskega veroizpovedi. Besedilo se konča s povabilom k razmišljanju o verzu iz Korana, po katerem je bolje, da Bogu ne pripisujemo sina.
Očitno nihče ni pričakoval, da bo v Goliasu našel kaj, kar bi nahranilo vero. Vendar moramo priznati, da je povabilo k sprejetju arianizma ali celo muslimanske doktrine mejnik.
Brez da bi šli tako daleč kot Golias, koliko katoličanov, duhovnikov in laikov, dvomi o veljavnosti dogmatičnega učenja pod pretvezo, da mora biti vera izkušnja srečanja, da resnica ni intelektualna vsebina, ampak oseba itd.
Evangelij je zreduciran na filantropijo, ki se natančno prilagaja trenutnim modnim trendom in je izbrisana vsaka omemba nauka. Vendar pa ta drža očitno ni dovolj, da bi izgubili oznako »polna skupnost«.
Spomnimo se morda, da evangelij ne prinaša le vzorca življenja, ampak tudi razodetje: apostoli so dobili nalogo, da »učijo« (Mt 28,19), z avtoriteto («Kdor vas posluša, mene posluša« Lk 10,16), in ena od vlog Svetega Duha je, da jim razjasni »vso resnico« (Jn 16,13).
Toda človeški um ima noro nagnjenost k oblikovanju daleč segajočih teorij, zato sv. Pavel opozarja pred »neumnimi bajkami in praznim govorjenjem« (1 Tim 4,7), »neumnimi in neukimi vprašanji « (2 Tim 2,23), ki se širijo kot gangrena ali rak (2,17) pod vplivom lažnih prerokov, lažnih filozofov, ki izpovedujejo lažno znanje (1 Tim 6,20) in »želijo biti učitelji zakona, ne da bi razumeli, kar govorijo, niti o čem govorijo« (1 Tim 1,7). Zato moramo »varovati zaklad« vere pred »nasprotovanjem lažnega znanja« (1 Tim 6,20).
Cerkveni očetje so si prav tako prizadevali braniti ta zaklad, ki ga je ohranila rimska Cerkev s svojim magisterijem, zlasti z dogmatskimi koncili. Citirajmo sv. Avguština:
»Ali naj oklevamo, da se vržemo v naročje te [rimske] Cerkve, ki po priznavanju celotnega človeštva zaseda apostolski prestol in je ohranila najvišjo avtoriteto po nasledstvu svojih škofov, kljub vpitju heretikov, ki jo oblegajo in so bili obsojeni bodisi s sodbo ljudstva, bodisi s slovesnimi sklepi koncilov, bodisi z veličastnostjo čudežev?«
„Neželja, da bi ji dali prvo mesto, je zagotovo posledica bodisi skrajne brezbožnosti bodisi obupne arogance. In če je za pridobitev vsega znanja, tudi najbolj skromnega in preprostega, potrebna pomoč učitelja ali mojstra, si lahko zamislimo bolj nepremišljeno ponosnost, ko gre za knjige božjih skrivnosti, kot da bi zavrnili znanje o njih iz ust njihovih razlagalcev in jih hoteli obsoditi, ne da bi jih poznali? (De utilitate credendi, [O koristnosti vere], poglavje XVII, št. 35).
Protestantizem je ustvaril tako imenovano reformirano vero. Tu se soočamo s tako imenovano versko reformacijo, mutacijo vere, ki ima za posledico nevladno organizacijo, ki se ukvarja s podporo globalizmu, namesto da bi govorila o Bogu in njegovi skrivnosti.
[1] https://www.golias-editions.fr/2025/07/23/1700-ans-apres-le-credo-de-ni…
(Vir: La Porte Latine – FSSPX.Actualités)
Slika: Cesare Nebbia, Nicejski koncil – Domaine public, prek Wikimedia Commons
