Bratje FSSPX so redovni člani naše duhovniške bratovščine, ki opravljajo pomembne vloge v naših skupnostih. Nadškof Lefebvre je brate imenoval “angeli naše skupnosti”, ne le zaradi dragocenega dela, s katerim podpirajo apostolske dejavnosti duhovnikov, ampak tudi zaradi svetega in ponižnega zgleda, ki ga dajejo vsem okoli sebe. 

Tri zaobljube

Tri zaobljube izvirajo iz Svetega pisma. V evangeliju Gospod povabi bogatega mladeniča, naj mu sledi na poti uboštva. Rekel mu je: “Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!” (Mr 10,17-22). Spet drugič pokaže na pot poslušnosti, po kateri hodi tudi on: “Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.” (Mt 16,24-28). Ob neki drugi priložnosti Gospod govori o “človeku, ki se zaradi nebeškega kraljestva vzdrži poroke”: to je namig na zaobljubo popolne čistosti (Mt 19,12). Tako imajo trojne zaobljube bratov svojo utemeljitev v evangelijih. S prvimi zaobljubami postanejo bratje resnično posvečene duše. Tako kot je kelih posvečen predmet, je tudi njihovo celotno bitje posvečeno Bogu. Zato vse, kar počnejo, tudi najpreprostejša dejavnost, dobi versko vrednost. V tem je vsa lepota, vsa veličina njihove poklicanosti. Naj bo brat kuhar, vrtnar, tajnik ali učitelj, vse to je glede na njegov verski poklic drugotnega pomena. Bratova poklicanost je popolna, celovita in popolna izročitev njegove osebe Bogu.

Zgled duhovnikom

Bratje niso nič manj vredni od duhovnikov, ampak so jim s svojimi zaobljubami luč, usmeritev in zgled. Seveda duhovniki s svojo zavezo k celibatu posredno sprejmejo tudi zaobljubo čistosti poleg tega pa morajo živeti v duhu uboštva in poslušnosti. Duhovniki imajo svoj avto, pogosto imajo računalnik in knjige. Žal se lahko zgodi, da se na te stvari navežejo. Zato je za duhovnike zelo koristno, da imajo ob sebi brate, ki jih s svojim življenjem spominjajo na ideal evangeljske popolnosti brez navezave na materialni svet.

Bratje s svojim zgledom pomagajo ohranjati duh Bratovščine. Nadškof Lefebvre je bil tudi sam redovnik, in ko je za FSSPX izbral status družbe skupnega življenja brez zaobljub, tega ni storil zato, da bi duhovnike odvrnil od redovniškega duha, ampak izključno zaradi praktičnih težav, ki bi jih duhovnikom povzročale zaobljube pokorščine in uboštva. Svoj čas bi zapravljali, da bi prosili nadrejene za dovoljenje za stvari, ki so jih potrebovali za svoj apostolat.

Bratje imajo torej zelo lep poklic, ki je v celoti pozitiven. Seveda bratje zaradi zaobljube poslušnosti vsak dan živijo v zelo tesni odvisnosti od svojega predstojnika, vendar ima ta zaobljuba svoj pomen samo v Bogu. Bratje nikakor niso zgolj obrtniki, ampak so, tako kot duhovniki, Božji možje.

Poleg verskega vidika življenja brata ne smemo pozabiti tudi na poklicni vidik. Večina bratov ima strokovno izobrazbo in dejstvo, da jo lahko uporabljajo v okviru svojega verskega življenja, jih zelo bogati. Zato skušamo čim bolj gojiti ali razvijati talente naših bratov za njihovo smiselno izpolnitev in za dobro naših hiš.

Goreči apostoli

Ena od posledic njihovega Bogu posvečenega življenja je apostolska karizma bratov. Kljub neopaznemu življenju, ki ga vodijo, so bratje pravi apostoli. Z notranjim darovanjem sebe postajajo vedno bolj podobni Bogu in dušam prinašajo številne blagoslove. Poleg teh notranjih procesov je za nekatere bolj neposreden apostolat. Čeprav imajo bratje predvsem nalogo, da duhovnike razbremenijo nekaterih materialnih nalog (gospodarske zadeve, vrtnarjenje, kuhanje, vzdrževanje stavb, tajništvo), je poučevanje verouka ali delo v šolah v celoti v skladu z njihovo poklicanostjo. To je velika milost za duhovniško skupnost, saj imajo bratje pri otrocih nenadomestljivo nalogo: s svojim zgledom jih vzgajajo in približujejo duhovnikom. 

Ena od težav, ki jih je treba premagati, je pomanjkanje zagona, kar je značilno za številne mlade. Mnogi imajo potrebne lastnosti, vendar si zaradi lažne ponižnosti ne upajo potrkati na vrata semenišča. Lahko gre za to, da se počutijo nevredne poklica, ali pa se sprašujejo, če so sploh sposobni na tej poti vse življenje. Ta nagnjenost k nezaupanju vase je dobra, a da bi bila koristna, ji je treba dodati tudi veliko zaupanje v Boga. Sumničavost do sebe in zaupanje v Boga sta dve plati popolnosti. Mi smo šibki, a Bog je močan. Mi smo nestanovitni, Bog pa je zvest. Nikoli nas ne bo pustil prve, vedno nas bo pripravljen pripeljati nazaj k sebi, ko bomo zašli s poti.

Tri leta formacije

Formacija pomaga mladim, da z Božjo milostjo postajajo vedno boljši. Ob vstopu v semenišče se ne pričakuje popolna svetost. Postulatno leto, ki se konča z uvajanjem, in noviciatno leto, ki se konča s prvimi zaobljubami, služita temu, da mladi razvijejo najboljše v sebi.

V tem času izvajajo tri zaobljube; njihov dan je razdeljen na molitev, poučevanje, fizično delo, ne pozabijo pa niti na čas za sprostitev. Pri tem gre za pridobivanje trdnih duhovnih temeljev, pa tudi določene praktične občutljivosti. Po koncu noviciata se formacija mladega brata nadaljuje še eno leto, nato pa je poslan v samostan, šolo ali misijon. Redovni bratje se na svoj čudoviti poklic (skupaj z duhovniki) pripravljajo v Semenišču Srca Jezusovega v Zaitzkofnu.