Glavne skrbi

Modernizem

Modernizem je bil prevladujoča filozofska smer 20. stoletja, ki se ohranja še danes. Temelji na prepričanju, da je človek najvišje merilo vse resničnosti. Modernizem si ne prizadeva le za napredek in blaginjo, temveč zagovarja povsem nov svetovni nazor, ki je v popolnem nasprotju s katoliško vero.

Subjektivizem in objektivna resničnost

Resnica je po mnenju modernistov odvisna od subjektivnih čutenj in prepričanj vsakega posameznika in ne od objektivnega, univerzalnega naravnega reda, ki izhaja od Boga. Resnica se tako spreminja od človeka do človeka, od dobe do dobe, od kraja do kraja, modernizem pa vztraja, da lahko samo človeški razum določi, kaj je prav in narobe, dobro in slabo, resnično in lažno. Najpomembnejše pa je dejstvo, da imajo vsi  ljudje naravno pravico, da s to subjektivno presojo počnejo kar želijo, dokler s svojim početjem ne prizadenejo pravic drugega posameznika. Modernizem se torej v prvi vrsti ukvarja z varovanjem in spodbujanjem napredka človeškega položaja z naravno pravičnostjo, tehnološkim napredkom, versko strpnostjo, svetovnim mirom in materialno blaginjo. Človek je merilo in cilj vseh stvari in nobena objektivna stvarnost ni pomembnejša od njegove naravne blaginje na tem svetu.

Resnica onkraj nas

Katolištvo pa vztraja, da obstajata univerzalna, objektivna resnica in veliko večja resničnost, ki je odprta vsem ljudem onkraj našega omejenega, pomanjkljivega zemeljskega življenja. Ta resnica je Bog, ta večja resničnost pa je večna blaženost v nebesih. Katoliški nauk pravi, da je Bog ustvaril in nenehno vzdržuje celotno vesolje ter vsakega posameznega človeka. Poleg tega je razkril resnice o sebi, ki presegajo obseg človeškega uma; pogosto so skrivnostne in zadevajo nadnaravne resničnosti. Zaradi tega niso manj resnične, ampak so preprosto bolj vzvišene. Bog je učil in po svoji edini Cerkvi še naprej uči te božanske, transcendentne in nespremenljive resnice, da bi lahko vsi ljudje nekega dne dosegli večne radosti nebes.

Brezčasne, lepe in skrivnostne resnice

To pretirano poudarjanje naravnih procesov in človekovega dostojanstva je spodbudilo sodobne trende verske svobode, ekumenizma in kolegijalnosti ter številne liturgične zlorabe. Vse te težave so jasno razvidne iz besedil drugega vatikanskega koncila (1962-65). Modernisti verjamejo, da mora človek sam odkriti vso resnico, medtem ko katoličani navsezadnje zaupajo, da Bog lahko in tudi neomajno razodene te brezčasne, lepe in skrivnostne resnice.  

Verska svoboda

Tako modernisti kot katoličani priznavajo, da imajo vsi ljudje naravno dostojanstvo, ki ga tvori predvsem svoboda razuma in volje. Prav tako se oboji strinjajo, da nihče ne sme kršiti te temeljne človeške svobode, niti zato, da bi vsilil, kar je resnično ali dobro. Vendar se katoličani in modernisti ne strinjajo glede pravilne uporabe te svobode.

Človeška vest – vrhovni razsodnik

Modernizem trdi, da je človeška vest najvišji razsodnik med dobrim in slabim za vsakega posameznika, zato lahko vsakdo ravna, kakor želi, razen v primerih, ko bi neko ravnanje lahko ogrozilo pravice nekoga drugega.

Katolicizem vztraja, da je ta svobodna volja velik Božji dar, ki ga je možno živeti pravilno ali pa nepravilno. Izbira vsega, kar je objektivno dobro in v skladu z Božjo voljo, je pravilno in primerno uresničevanje te svobode; to naredi človeka resnično svobodnega. Po drugi strani pa je izbira tistega, kar je objektivno slabo in v nasprotju z Božjo voljo, zloraba te svobode. Nihče nima pravice zlorabljati Božjih darov, tudi če se zdi, da s tem ne škoduje neposredno komu drugemu, saj taka zloraba vedno nasprotuje Bogu, ki je najvišja dobrota, in ga žali.

Zato modernizem uči, da lahko ljudje v skladu s svojimi subjektivnimi prepričanji in v skladu s svojo svobodno voljo izberejo tisto vero, ki jim najbolj ustreza, medtem ko katolicizem uči, da je človek dolžan izbrati vero, ki je najbolj skladna z objektivno resnico in Božjim načrtom za odrešenje. Človek lahko zanemari to dolžnost in izbere vero, ki je manj resnična, vendar je takšno dejanje zloraba svobodne volje in ne pravi izraz svobode.

Svobodno izbirati, kar je dobro

To različno razumevanje svobode je ustvarilo dve različni ideji verske svobode. Človek je po katoliškem prepričanju svoboden le v odločitvi za objektivno dobroto in resničnost. Kljub temu pa mnogi ljudje sprejemajo slabe odločitve in se odločajo za lažne religije. Družba ne sme hvaliti, spodbujati ali podpirati takšne napačne presoje. Lahko pa dopušča te zlorabe svobode posameznikov, da bi ohranila civilni mir, hkrati pa spodbuja privržence lažnih religij, da spoznajo svojo zmoto in se spreobrnejo k edini pravi veri.

Po drugi strani pa modernizem zagovarja in hvali pravico vsakega človeka, da izbere tisto vero, ki naj bi mu bila najbolj všeč, ne glede na to, ali je ta izbira pravilna ali napačna in ali je njegova vera resnična ali lažna. Dokler to uresničevanje svobode neposredno in fizično ne škoduje komu drugemu, ga je treba dovoliti in spoštovati zavoljo miru in blaginje.

Modernizem predvsem ceni avtonomijo vsakega posameznika, katolicizem v prvi vrsti ljubi, spoštuje in uboga Boga ter si prizadeva obvarovati ljudi pred grešnimi zmotami, tudi če to pomeni obsojanje in nasprotovanje lažnim religijam.

Ekumenizem

Ekumenizem pomeni iskanje svetovne verske enotnosti. Podobno kot v primeru verske svobode se katolicizem in modernizem ekumenizma lotevata na različne načine, ki temeljijo na njunem različnem razumevanju resnice.

Zmotni ekumenizem

Modernizem verjame, da versko spoznanje izhaja iz posameznika kot subjektivni impulz zavesti ali podzavesti. Vse religije so torej bolj ali manj dobre in hvalevredne, saj vse na različne načine izražajo in označujejo človekov prirojeni verski instinkt. Tako obstaja toliko različnih razumevanj Boga, kolikor je ljudi. Vsa ta različna pojmovanja resnice in božanskega si zaslužijo spoštovanje, saj so vsi legitimni izrazi človeškega duha. Z medsebojnim dialogom različni verniki razumejo in spoštujejo drug drugega, to pa spodbuja zdrav mir in kompromis.

Od Boga razodeta vera

Po drugi strani pa nas katoliška vera uči, da je edina prava vera, saj jo je neposredno razodel Bog. Samo katoliška vera lahko prinese trajno srečo in pravi mir, ne le med ljudmi na zemlji, ampak tudi med človekom in Bogom za vso večnost v nebesih. Ker Bog želi, da bi vsak človek imel to resnico in srečo, je Katoliška Cerkev dolžna širiti svoj nauk in prisotnost po vsem svetu. Ker ta nauk prihaja neposredno od Boga, je brez vsake laži. Zato mora Cerkev vse duše zaradi njihovega lastnega dobrega ljubeče spodbujati, naj opustijo zmoto in sprejmejo resnico. Katolicizem z ekumenizmom zagovarja Božje pravice in spodbuja spreobrnjenje, medtem ko si modernizem prizadeva za dialog in kompromis.

Kolegijalnost

Katoliško pojmovanje kolegijalnosti vztraja pri spoštovanju hierarhičnega reda oblasti v Katoliški cerkvi. Katolicizem in modernizem, razumeta resnico zelo različno: eden zagovarja objektivno Božjo resničnost, drugi pa spodbuja subjektivno izražanje posameznikovih mnenj. Ta različna opredelitev resnice je povzročila tudi dva nasprotujoča si pogleda na to, kako naj bi se Cerkev upravljala. Katoliška vera uči, da je Bog ustvaril vesolje v hierarhičnem redu, kjer je On najvišja avtoriteta. Prav tako je Bog v božanski osebi Jezusa Kristusa ustanovil svojo edino pravo Cerkev, kjer je za vrhovnega poglavarja postavil svetega Petra in njegove naslednike – rimske papeže. Tradicionalno imajo Petrovi nasledniki, takojšnjo in neovirano jurisdikcijo nad vsemi udi Cerkve. V moralnih, doktrinarnih in disciplinskih zadevah je papeževa beseda dokončna, saj govori neposredno s Kristusovo avtoriteto.

Grožnja jasni hierarhični strukturi

Modernistični koncept kolegijalnosti, ki izhaja iz napačnega razumevanja svobode in pravic posameznika, ogroža jasno hierarhično strukturo Cerkve saj vztraja, da mora Cerkev vedno voditi strog demokratični proces. Papež lahko torej svobodno izrazi svoje mnenje, vendar morajo imeti njegovi kardinali in škofje vedno možnost, da ravno tako izrazijo svoje mnenje. Podobno se mora škof v svoji škofiji najprej posvetovati z vsemi svojimi duhovniki in spoštovati njihova mnenja, župnik v svoji župniji pa se mora na podoben način posvetovati z vsemi svojimi farani. Le tako bo po mnenju modernizma mogoče ohraniti nedotakljive osebne pravice in svobodo vsakega posameznika. Vsi se morajo torej naučiti komunicirati in sklepati kompromise, celo papež. Takšna neomajna predanost razpravam in diskusijam močno šibi hierarhično naravo, ki jo je Bog namenil svoji Cerkvi, in po nepotrebnem ovira delovanje njenih voditeljev.

Resnično pojmovanje kolegijalnosti

Katolicizem je vedno cenil kolegijalnost, vendar v povsem drugačnem smislu, kot ga predlaga modernizem. Vse katoličane, zlasti duhovnike in škofe, povezuje skupna zavezanost Božjim resnicam in odrešenju duš. V tem smislu so vsi katoličani sodelavci, ki v vseh stvareh iščejo večjo Božjo slavo. Dokler bosta spoštovana ta dva osnovna cilja – ljubezen do Boga in do bližnjega -, bodo katoličani delovali v enotnosti in harmoniji, čeprav imajo različne odgovornosti in opravljajo različne naloge. Kolegialnosti v pravem pomenu besede pa ne zahteva vedno dolgotrajne razprave pred sprejetjem kakršne koli odločitve, saj katoličani, dokler so v prvi vrsti zavezani veri, ohranjajo enotnost in harmonijo pri vseh svojih različnih poslanstvih. To je bistvo katoliške kolegialnosti.

Spoštovanje in jasno razlikovanje

Vsekakor se morajo papež in škofje po potrebi posvetovati med seboj ter po potrebi tudi z duhovniki in laiki, vendar tega niso dolžni storiti v primerih, ko bi bilo takšno posvetovanje neprimerno, neproduktivno ali nepotrebno. Poleg tega je Cerkev v svoji dolgi zgodovini sklicala številne koncile, vendar so jih v prvi vrsti vodili papeži, posamezni škofje pa so bili neposredno odgovorni za izvajanje morebitnih poznejših odločitev v svojih škofijah. Kolegijalnost, če je pravilno upoštevana, tako ohranja ustrezno spoštovanje in jasno razlikovanje med vsemi različnimi člani cerkvene hierarhije, hkrati pa ohranja njihovo skupno zavezanost poučevanju in obrambi verskih resnic.

Liturgija

Katoliška vera se izraža v uradnih cerkvenih molitvah, liturgiji, katere najpopolnejši izraz je maša. Po Drugem vatikanskem koncilu se je narava maše bistveno spremenila z novim mašnim obredom.

Novi obred

Eno najbolj spornih vprašanj v Katoliški cerkvi je danes vprašanje nove maše ali Novus Ordo Missae, ki jo je leta 1969 uvedel papež Pavel VI. Liturgik, ki zadolžen za pripravo novega obreda je bil nadškof Annibale Bugnini, ki je jasno povedal, da je bil glavni namen ustvariti obred, ki bi lahko uveljavil novi ekumenizem, sprejet na Drugem vatikanskem koncilu. Leta 1965 je izjavil: “Iz naših katoliških molitev in katoliške liturgije moramo odstraniti vse, kar bi lahko predstavljalo kamen spotike za naše ločene brate, to je za protestante…” Za uresničitev tega ekumenskega cilja je prosil za pomoč šest protestantskih “duhovnikov”.

Človek v središču

V novem obredu je v središču človek in Bog pa je postavljen na drugo mesto. Duhovnik in verniki se zberejo okoli mize, kot pri jedi, da bi drug z drugim delili Kristusovo ljubečo navzočnost. Ta želja po liturgiji, osredotočeni na človeka, je prinesla opazne spremembe: uporabo ljudskih jezikov, uvedbo maševanja “proti ljudem”, in izenačitev vloge laikov z vlogo duhovnika. Celo Najsvetejši zakrament je bil umaknjen iz vidnega središča v cerkvi in je zdaj pogosto shranjen stran od glavnega oltarja in izven vidnega polja vernikov. Uvedene so bile tudi številne zlorabe, kot so laični izredni delilci Svetega Obhajila, obhajanje na roke in ministrantke. Ne upošteva se niti navodil Drugega vatikanskega koncila, ki pravijo, da je treba gregorijansko petje postaviti na “prvo mesto”. Posledice teh sprememb so med drugim drastično zmanjšanje števila duhovnih poklicev in nedeljnikov. Tudi število svetih spovedi, ki so pomembna priprava pred prejemom Evharistije, je v prostem padu.

Bog v središču

Tradicionalna maša pa je v nasprotju z Novus Ordo osredotočena na čaščenje Boga in ima pravo žrtveno naravo svete maše. Katoliška Cerkev uči, da Jezus Kristus po duhovniku daruje svoje Telo in Kri Očetu v spravo za vse grehe človeštva; sveto obhajilo je posledica te žrtve in ljudem omogoča, da prejmejo učinke te daritve. Uporaba svetega latinskega jezika, številna znamenja spoštovanja in geste, ki kažejo našo ljubečo pokorščino Bogu, edinstvena vloga posvečenega duhovnika, ki predstavlja Kristusa, spoštljivo in ponižno sprejemanje svetega obhajila kleče z hostijo na jeziku, strahospoštovanja vredni sveti spevi – vse to kaže, kako nas sveta maša usmerja k Bogu.

Vrnitev k Izročilu

Vrnitev k tradicionalni obliki liturgije je v veliki meri prispevala k povečanju števila duhovnih poklicev, večjemu številu nedeljnikov in celo obiskovalcev tedenskih svetih maš, pogostejšemu spovedovanju in na splošno k večjemu zavedanju o sveti, žrtveni naravi liturgije. Tradicionalna maša in ves nauk, ki ga posreduje, sta sredstvo za resnično obnovo vsega v Kristusu.