Naš ustanovitelj

Po življenju predanega služenja Cerkvi je nadškofa Lefebvra čakala še njegova najpomembnejša naloga. Njegov velikodušni duh in jasna vizija sta še danes utripajoče srce FSSPX. Marcel Lefebvre, ustanovitelj Bratovščine svetega Pija X., se je rodil 29. novembra 1905 v mestu Tourcoing na severu Francije. Kot tretji od osmih otrok je Marcel odraščal v ljubezni svojih pobožnih katoliških staršev, Reneja in Gabrielle, ki sta bila lastnika lokalne tekstilne tovarne.

Semenišče in mašniško posvečenje

Marcel, ki ga je že od mladosti privlačilo duhovništvo, je upošteval očetov nasvet in se pri 18 letih vpisal v francosko semenišče v Rimu. Šest let pozneje je bil posvečen v duhovnika; kmalu zatem je doktoriral iz teologije in začel pastoralno delo v škofiji Lille. Marcelov starejši brat René, ki je bil že misijonarski duhovnik pri redu spiritancev, je svojega brata spodbudil, naj se mu pridruži v Gabonu v Afriki. Oče Lefebvre je sčasoma privolil ter leta 1932 izpovedal začasne zaobljube pri spiritancih. Takoj so ga poslali v Gabon, kjer je bil naprej profesor v semenišču, kmalu pa je napredoval v rektorja. Po treh letih težkega dela se je vendarle odločil, da se bo povsem posvetil misijonskemu delu, zato je izpovedal večne zaobljube pri redu spiritancev.

Apostolski delegat v francoski Afriki

Marcelu Lefebvru so bile po teh prvih letih zaupane vse pomembnejše odgovornosti. Poklicali so ga nazaj v Francijo, kjer je postal rektor semenišča v Mortainu. Pozneje ga je papež Pij XII. imenoval za apostolskega vikarja v Dakarju, zato je bil leta 1947 posvečen v škofa. Naslednje leto, je papež škofa Lefebvra še dodatno počastil z imenovanjem za apostolskega delegata za francosko Afriko ter ga povzdignil v nadškofa.

Generalni predstojnik spiritancev

Papež Janez XXIII. je tako kot njegov predhodnik menil, da je nadškof Lefebvre s svojim teološkim znanjem, misijonarskimi izkušnjami in izobrazbo izjemen škof; zato ga je papež imenoval v pripravljalni odbor Drugega vatikanskega koncila, ki je bil zadolžen za določitev dnevnega reda prihodnjega težko pričakovanega ekumenskega koncila. Nad nadškofovim delom so bili navdušeni tudi spiritancu, ki so ga na generalnem kapitlju leta 1962 izvolili za generalnega predstojnika.

Drugi vatikanski koncil

Čeprav je bil nadškof Lefebvre takrat na vrhuncu svoje kariere, je bil Drugi vatikanski koncil zanj grenko razočaranje. Večina besedil, ki jih je kot član pripravljalne komisije pomagal sestaviti, je bilo popolnoma zavrnjenih, namesto njih pa so bile uporabljene nove, liberalnejše in sodobnejše različice. Kot odgovor na liberalni tok med koncilskimi očeti je nadškof skupaj z drugimi prelati ustanovil konservativno, reakcionarno skupino Coetus Internationalis Patrum. Ta skupina je predvsem nasprotovala uvajanju modernističnih teženj v koncilska besedila.

Coetus je bil na koncu neuspešen pri preprečevanju nekaterih modernističnih reform, nadškof Lefebvre pa je Koncil zapustil z zlomljenim srcem. Poleg tega so spiritanci, ki so bili nad nadškofovim konservativnim vodstvom ogorčeni, na generalnem kapitlju leta 1968 izsilili njegov odstop s položaja generalnega predstojnika. Marcel Lefebvre je bil takrat star 63 let in se je po dolgem življenju služenja Cerkvi nameraval upokojiti.

Ustanovitev FSSPX

Na podlagi prošenj več mladih fantov, ki so želeli tradicionalno duhovniško formacijo, je nadškof Lefebvre odprl novo semenišče v Ecônu v Švici. Tamkajšnji ordinarij, škof Francois Charriere, je to delo blagoslovil in 1. novembra 1970 se je z odobritvijo Cerkve rodila Duhovniška bratovščina svetega Pija X. (FSSPX).

Kratek opis zgodovine FSSPX si lahko preberete tukaj. Temu splošnemu opisu pa je treba dodati eno podrobnost, ki se nanaša predvsem na sodelovanje nadškofa Lefebvra pri projektu Coetus Internationalis Patrum. Med Drugim vatikanskim koncilom se je med Marcelom Lefebvrom in Antoniom de Castro Mayerjem, škofom v Camposu (Brazilija), razvilo pomembno prijateljstvo. Ta dva škofa sta si na različnih funkcijah Coetusa delila ideje in ohranila stike še dolgo po zaključku Koncila. Oba sta zavračala uveljavljanje modernističnih naukov Drugega vatikanskega koncila. Leta 1983 sta skupaj napisala odprto pismo papežu Janezu Pavlu II., v katerem sta obžalovala številne zmote, za katere se je zdelo, da so okužile Rim. Ko je nadškof Lefebvre leta 1988 posvetil štiri nove škofe, mu je škof de Castro Mayer pomagal kot soposvečevalec.

Tradidi quod et accepi

Nadškof Lefebvre je po več kot 20 letih vodenja FSSPX umrl 25. marca 1991. Pokopan je v kripti pod svojim ljubljenim semeniščem v Ecônu, kjer je še danes mogoče obiskati njegove posmrtne ostanke. Na njegovem grobu so zapisane besede apostola Pavla: “Tradidi quod et accepi” (Predal sem vam, kar sem prejel) (I. Kor 15,3).